Slovo

Zjutraj smo zgodaj vstali, se uredili in počakali na Nadege, da nas odpelje na letališče. Kajti danes je napočil čas, da se odpravimo domov. Saj je že skrajni čas. V Franciji smo bili 1 mesec in jaz mislim, da smo se naučili veliko novega. Spoznali smo tudi 3 Slovenke, ki živijo v Franciji. Konzulatorka Tatiana nas je prejšnji teden lepo sprejela na obisk. Imeli smo kosilo in malo poklepetali. Spoznali smo še 2 Slovenki, vendar si žal nisem zaponil imen, vem pa, da živita v Franciji že 30 let. Približno toliko časa živi tam tudi Tatiana.

V Le Puyu mi je bilo všeč, vendar je bilo malo nerodno, saj z vlakom nismo mogli nikamor, zaradi protestov, ki so potekali ravno sedaj. Stanovanje je bil v redu, manjkal nam je edino pralni stroj, saj bi tako veliko privarčevali, elektrika je bila draga, nismo imeli likalnika, vendar ga nam je Nadege posodila, oblačila smo sušili kar na mizi in po ograji, zajtrk, kosilo in večerjo smo si vedno kuhali sami, enkrat smo jedli pri Nadege in enkrat pri Tatiani.

Z nami je bil tudi profesor Gorazd. Z njim smo bili 1 teden. Bil je prijazen, čisto drug profesor, kot ga poznamo v šoli. Zabaval se je z nami, govoril šale ter rekel da naša kosila niso presežek haha. Po enem tednu je moral nazaj. Sami smo se znašli ter se zabavali v slaščičarnah in v apartmaju.

Slaščičarne so bile odlične. Ne zamerim jim, da ne znajo izreči mojega in Heleninega imena, namreč bila sva Anz in Elena. Bilo jih je zabavno poslušati in šef je vedno bil boljše volje, ko sva mu pomagala pri raznih stvareh in vedno sva ga spravlajala v smeh. V petek, ko je bil zadnji dan, se je šefu videlo, da mu gre na jok, vendar se je zadržal. Dobila sva darilo.
Ostali v ekipi pa pravijo, da so se prav tako imeli lepo.

Mark in Natalija sta se veliko naučila in smeha tudi ni manjkalo, šefa Didiera sta vsak dan spravila v smeh z zaposlenimi, s katerimi sta vzpostavila prijateljske vezi, ki jih nameravata ohraniti. Zadnji dan so večinoma preživeli normalno dokler ni napočil čas, ki ga noben nima rad... SLOVO! Izmenjali so zahvale in darila. Zaposleni so bili kar potrti, saj je čas tako hitro minil, da so imeli občutek kot, da so včeraj šele prišli.

Neža se je tudi veliko naučila, čeprav poleg šefa Phelipa in Joanne nihče ni znal angleško, se je z njimi uspela sporazumeti. Vsi so bili zelo prijazni do nje in so ji brez težav pomagali, ko je potrebovala pomoč pri delu. V petek so se ji zahvalili in ji podarili darilo.

Tukaj na letališču pa se naša pot končuje, bilo je zabavno, včasih naporno vendar menim, da smo dobra ekipa in da nas še kdaj priporočajo. Seveda pa brez naše Cecilije Per - profesorice za prakso, ne bi uspelo priti v Francijo, saj smo se od nje veliko naučili. Zdaj naš čaka samo še let in pot do Ljubljane in potem smo že doma.

Vaša ekipa Helena, Mark, Anže, Neža, Natalija